1

odpiram vrata vrta kot da je pomlad

pojdiva še enkrat po tej poti

ob vznožju radostnega oznanila

čeprav naju nihče ne vidi

glej

potrošnik in šentjanževka

ki si ju tako cenila

govoreč da je za kožo

ker notranje rane

na tako sončen dan

ko je navček počen

so le izgovor za pitje in za bube

res

pikapolonice v njih ustih že brenčijo

pojdiva mimo po tej poti

čeprav naju nihče ne vidi

ker del mene si

in nisem sam

2

stala si za zaveso

z modrim plastičnim medvedkom v rokah

drugo sonce

je zaplavalo v moder večer

rekel sem

ne briši toliko prahu

naredila boš luknjo v omaro

zdaj gledam star obraz v lakastem siju

umijem črke zgodb

del mene si

marmor vroč

3

njegovi resnosti se čmrlji niso posmehovali

pa tudi vedeti niso hoteli nič

o njegovi umetelnosti

le ona ga je gledala tako sanjavo

ko se je trudil biti zanimiv

pretiraval si

da sonce vzhaja v čmrljih

da bo jutri zjutraj videla starca s palico

in psom

in bilo je res

le da starec ni videl niti slišal

in jutro je bilo predaleč da bi narisalo obzorje

4

poletje je danes nenehno prazen žep

post mi je da jem hrano ki bi jo drugače zavrgli 

da hodim peš in z avtobusom

ne vem

je to ljubezen

napredovati ne moreš

slejkoprej si zviješ gleženj

in nekdo te mora peljati kot tisto jutro

marija mati božja

ptice v tisočih so eksplodirale v življenje

tam zadaj za ljubljano

ustavil je nekdo

čeprav sem bil peš

5

na koncu pa je rekla

galebček moj

me bo zapeljal v večnost

in da nič ni večno

lahko si srečen tudi sam

tam pod drevesom

miko