Na Martinovo nedeljo, 12. novembra se je na Mali sceni Šentjakobskega gledališča zgodil 25. literarni večer "ŠENTJAKOBSKO JE POEZIJA."
Na njem smo se poetičnoustili: Dimitrij Škrk, Dragan Mitić, Evelina Žefran, Jana Kolarič, Janez Vlaj, Katarina Bhoopal, Majda Kočar, Marija Praprotnik, Miha Vlaj, Renata Cigler - Gandolfo, Rok Pirnat, Sinja Glavan, Taja Vetrovec in Marko Skok - Mezopotamsky.
Interpretirali smo tudi dela odsotnih: Alenke Mihorič, Dore Arh, Franja Frančiča, Ide Semenič, Irene Pajnik Beguš, Ivanke Kostantino, Marjete Manfreda Vakar, Milana Žlofa, Mojce Lavrič, Nine Jelovšek in Tare Ferbežar Felgner.
Za glasbene intermezze so kitare uglasili: Miha Vlaj s svojim Novembrskim večerom, Majda Kočar s sonetom Sled in Taja Vetrovec s šansonom Življenje (avtor teksta Kajetan Kovič, glasbe pa Mojmir Sepe).

Uvodoma je zazvenela pesem pred kratkim preminule ameriške pesnice, nobelovke Louise Glück (1943-2023):

ODPRTO OKNO

Starejši pisatelj se je navadil napisati besedo KONEC na list papirja,
preden je začel svoje zgodbe, nakar je zbral kup strani, značilno
tanek pozimi, ko je bilo dnevne svetlobe malo, pa primerljivo
debelejši poleti, ko so se mu misli znova sprostile in združevale,
zagnane kot misli mladeniča. Ne glede na njihovo število je položil
te prazne strani nad zadnjo in jo tako skril. Šele potem si je izmislil
zgodbo, sramežljivo inprečiščeno pozimi, svobodnejšo poleti. Na
tak način je postal priznan mojster.

Izbral je delo v sobi brez ure, zaupal je svetlobi, da mu bo povedala,
kdaj se dan konča. Poleti je imel rad odprto okno. Kako je potem
poleti v njegovo sobo vstopil zimski veter? Prav imaš, je zakričal na
veter, to mi je manjkalo, taka odločnost in osornost, to
presenečenje - O, če bi to zmogel, bi bil bog! In je legel na mrzel
pod delovne sobe, gledal veter, ki je premikal strani, mešal popisane
in nepopisane, med njimi konec.

Louise Glück

***
Sledila je interpretacija trojice najpriljubnejših besednih umetnin 24. ŠJP-ja, ki so ulovile dovolj glasov (iz Slovenije in Nizozemske) in si tako prislužile šentjakobice: Kdaj? Zdaj! Luke Vasleta in Sprehodiš se skozi Lidije Polak, ki sta pristali na drugi stopnički, največ glasov večdesetglave ljudske žirije pa je osvojil sonet Marije Praprotnik: Sanjarjenje ob sliki.

***

KDAJ? ZDAJ!

Ko človek dovolj bom umen in moder,
da pazil lahko bom na vsak svoj korak,
žal haska modrosti ne bo od nikoder –
da stopil bi kam, bom prestar, prešibak.

Modrost je sposobna preplaviti čustva,
oproda njen zvesti je čisti razum,
v želji ukrasti dar zlati izkustva
se zlijeta v strah, ki ubija pogum.

Počasi umira, kdor suženj navad je,
kdor vetra sprememb se ogiba vsak dan,
kdor svoje ne zmore preusmeriti ladje,
in kdor okleniti ne zmore se sanj.

Počasi umre, kdor ne menja življenja,
ko ognja ljubezni v dvoje več ni,
ko služba njegova izvir je trpljenja,
ko le še nad svojo nesrečo ječi.

Počasi umira, kdor spravi načrte,
še preden poskuša izvesti jih vsaj,
kdor žalosten v sebi ljubezni podrte
še leta obuja nekdanji sijaj.

Počasi umira, kdor barve ne menja,
kdor venomer hodi le iste poti,
kdor vztrajno brez misli kot ovca se drenja
le tja, kjer so zbrani že malone vsi.

Počasi umira, kdor v večni rutini
pozdravlja dan sleherni iste ljudi,
kdor vase zaklenjen v lastni temini
spustiti v klepet se z neznancem boji.

Počasi umira, kdor sreči odreka
prihod, nje objem in dostop do srca,
komúr je udobje za srečo zapreka,
kdor srečo pred vrati si s strahom tepta.

Počasi umira, kdor ne potuje,
ne poje, ne bere, za nič mu ni mar,
počasi umira, kdor sebe ne čuje,
kdor sebe ne ljubi in gine mu žar …

Nekoč bom odšel. Odšel bom za vedno,
ne morem izbrati, kako in ne kdaj,
lahko pa izberem življenje si vredno –
ne umiral, živel bom! Tukaj in … zdaj!

Luka Vasle

***

SPREHODIŠ SE SKOZI

kot bi razčesavala dneve
desetletju

čas
ta cigan
ki splete kito iz ljudi

z besedo ga lahko prerežeš

prostor in čas
in ljubimca

saj nisem
saj nisi
sva le marioneti
kamna
ki brusi ju voda
v prod
da sta povsod
in nista
nikjer

tako preprosto je

dan položiš v dlan
dlan na dlan
in prerasteta
razpotja

V usedlini kave je slika gričevnate pokrajine, iz katere pronica v spomin zvok klepetavega
potoka, vzdolž vijug zelene potke prepredene z lesenimi mostički, čez katero se sklanjajo brsti
jelš in gabrov v pomlad. Stopila sem naravnost
skozi

vem da se pomladi vračajo
a se vrnejo
drugačne

Lidija Polak

***

SANJARJENJE OB SLIKI (sonet)

Na Krasu, pod kamnito gmoto teže,
je hiša, miza, tla iz hrastovine.
In kakor vse v življenju enkrat mine,
pajek tudi tu, plete si že mreže.

Na steni, v hiši, slika je dekleta.
Kot vir svetlobe prostor razsvetljuje.
In ko vstopim, z očmi me zasleduje.
Pogled svoj, z mojim, skrivoma prepleta.

In kot da stopa, drobna nje postava,
ob svečah gibka vsa in bela, mila,
z ramen pa ji drsi rdeča svila,
si mislim: " Ah, prelepa ta pojava!"

Odkar sem sanjal jo, je očarljiva
neznanka s slike, zame kakor živa.

Marija Praprotnik

***

V jesenskem lovu za šentjakobico smo predstavili 21 besedil, v spremljevalnem delu, izven konkurence, pa še 5 pesmi.
Druženje smo zaokrožili ob prigrizkih in požirkih, kot se za Martinovo nedeljo spodobi, tudi ob žlahtni kapljici. Prisotni so tudi tokrat iz predala izvlekli pesem za domov ...
Naslednjič se srečamo spomladi, ko bomo obeležili desetletnico naših večerov.

Za ŠJP,

Marko Skok - Mezopotamsky