Bila sem kot vsak otrok, živahna, 

radovedna, neustrašna.

A usoda je hotela, 

vse moogoče doživela.

Da me je potrlo, 

je srce mi  strlo,

nisem se ljubila, 

da sem nase pozabila,

da bi drugim ugodila,

sem se izgubila.

A sem to rabila, 

da sem končno dojela,

vse kar sem želela,

 že sem imela.

V svoje srce sem skrila

in čakala, da bom od drugih dobila.

Zdaj ko sem obstala, 

ko sem začasno na vozičku pristala,

vem, da sem vredna, 

tudi če sem poredna.

Ljubezni, spoštovanja,

prijateljstva in ne iskanja.

Vse sem dobila, 

kar mi je usoda namenila.

Ničesar nisem izgubila,

kvečjemu le pridobila. 

Zdaj vem.

v meni je duša, ki se ne maščuje, 

ki ne obupuje.

ki sebe spoštuje.

Ni mi žal kar sem naredila,

ker sem vse z dobroto podarila.

Če sem koga prizadela, 

ga  bom v mislih objela,

mu vse dobro želela. 

Se oproščam, oprostim.

Ne sovražim 

in z lažjo odnos ne mažem. 

Taka sem, sem  srečna,

še zdaleč ne neoporečna. 

A verjamem v dobroto ljudi,

če kdo si moje družbe ne želi,

ni potrebe, da z menoj trpi.

olgasem