ispraćam u ponor
dunju što nečujno se
lelujajući
otkida s ormara
meandrirajući
u meni se zatrese
svjetloplavo
lice vidika
na ormar bi je vratio
jedan obris moje ruke
zarastao u širom
otvorena vrata
ali san je
u praznim dlanovima
okamenio mir
Odjednom mi vjetar donese miris dunje, a ljepota pjesme mi poljepša dan.
lpb
O, kako so dunje dišale na omari mojega otroštva.
Hvala na iznesenim dojmovima, draga Branka.
lpm
Hvala lijepa, Damjana.
lpm
Pogosto zadrhtimo skozi doživete trenutke, ki prežamejo vse naše čute do popolnosti, čeprav so lahko včasih samo sanje ali spomin. Tudi ta pesmi zadrhti izjemno prepričljivo in valovanje kratkih verzov z veliko močjo doseže bralca. Čestitke!
Milan Ž.
Obradovan sam i zahvalan na komentaru i podcrtavanju.
lpm
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!