Pikasti lonec

na polici je stal,

vesel in ponosen

se tam je bahal.

Mlada kmetica

ga je kupila,

da bi v njem kuhala

topla jedila.

Doma v družini

se vsem je smejalo,

ko na špargétu

je iz lonca dišalo...

Z leti obtolčen

je lonec postal,

star, zarjavel

v kredenci je stal.

Bilo ga je škoda,

še koristil bi ji,

je vanj rožo vsadila,

zunaj gajnk naj krasi.

Za tem še kokošim

prav je prišel,

za hišo v kurniku

v kotu je ždel.

Nazadnje kmetica

se je le odločila,

da odvrgla ga bo,

ga ne bo več rabíla.

Na majhno smetišče

se je ódkotalil,

oh, strašno nesrečen

takrat on je bil!

Dež ga je bičal,

ga sonce je žgalo,

med smetmi mu kaj hitro

je dolgčas postalo.

Tam bila stara je šara,

konzerve, kup vej...

in leta so tekla, 

tekla naprej.

V nekem trenutku

pa je stresno postalo,

na tone smeti

se čez noč je nabralo.

Bil je prestrašen,

mu bilo je tesnó,

kmalu, prav kmalu

zasulo ga bo!

'Kdaj bom strohnel,

se v nič spremenil,

saj ni konca, ni konca,

vedno bom živ!'

Pikasti lonec

vedno bolj je rjavel

a k vragu še dolgo

on ne bo šel.

Še desetletja

bo tam preperel,

med vso tisto plastiko

težko konec bo vzel.

tolminka