Kako odlična pesem o nekem "zapuščenem dnevu" ... vsak je kdaj to doživel!

Hvala :). In pa ja, sem imela točno to v mislih - tisti univerzalen, deževen jesenski dan, ki se te nepričakovano dotakne.

Poezija lahko prezrcali vse. Vendar niso najmočnejše podobe sveta, v katerega smo vpeti na nešteto načinov, saj je odkrivanje sveta "ustvarjenega po naši podobi" pravzaprav zaznavanje neomejenih horizontov, katerih avtorji smo in jih lahko razpira navzven prav poezija. Ob vsem, kar se pretaka med verzi te pesmi, prebujanje, spomin, novo doživetje, čutenje, celo nevidne stvari, ki (nam) spregovorijo, iz neslišnosti dvigajo podobe, pa še vedno lahko ohranjamo svoj ritem doživljanja v lastnih prostorih, a z veliko širšim zornim kotom med nenehnim in ničem. Zato vsakomur ostaja, ob pisanju, ob branju, ob vsaki frekvenci posameznega verza občutkov in misli, še veliko lastnih prostora zrcaljenja, torej prav tisto, kar je moč te pesmi. Čestitke! 

Milan Ž.     

Hvala za tako lep in poglobljen komentar ter podčrtanko :).