Novembrsko sonce,

prekrirejo

misli

in

dogodki minulih let.
Rodijo se
solze,
milina,
tišina,
koprneči nemir,
nikogaršnji dotiki,
odvečne besede o nebu,
ki si je v medprostoru nadelo sivo lasuljo.

Vse je kliše
vse
so ponovitve
tudi
ko me prek mize jutro pogleda
skozi priprte veke,
in na obraz položi prvo zmrzal,
mi postane nelagodno
zaradi spomina na vse rajne

kadavre,

ranjene civiliste,
starce,
berače,
begunce,
na vse cvetove
ki so ponoči nekega maja zacveteli v veri in upanju, da bi vendarle tokrat lahko bilo v scenariju njihovega obstoja zabeleženo drugače.

Leto počasi sklepa svoj obod.
Slutnjo, da prihaja slovo,

obudi
podtaknjena božična zvezda v bližnji cvetličarni
ki je za listopad mnogo prezgodaj rdeča,
njena oblika pa je že sedaj do dobra izmaličena,
da se ne ve kaj rastje v loncu pravzaprav predstavlja.

Jernej Jager