stare nagubane veke
v zvoku
molja, ujetega na
ulično svetilko
brlijo,
ustnice s tisočerimi
kažipoti
trepeče obračajo
meso.
Dlani označene
z zemljevidom
starega popotnika
se dvigujejo nad
odmev lobanje.
Koraki, težki kot
čreda slonov,
bučijo od silne
preteklosti.

Robotiziran smeh.
Izginja.
Pred mojimi slapovi.

Silva Langenfus