SONČNA URA
Sonce se naslanja na vrhove bukev, žarki rinejo skozi krošnje. Navihano se igrajo, skačejo po deblih, preskakujejo praproti in iščejo gozdne poti.
Z vrhov zadnjih dreves naposled veličastno zaplavajo nad širno dolino in jo oblivajo z vročino.
Golo vejico zarinem v tla in sončna ura mi pravi, da moram domov.
Pogasim žerjavico, v kateri sem spekla štiri krompirje. V žepu imam dva, za staro mamo in očeta.
Obraz in roke imam črne od oglja. Smeje me sprašujeta, čigava sem. Jaz pa jima ponosno ponudim dva črna krompirja.
Srečna ju opazujem, kako jima črnijo usta.
Globoko sem vzdihnila od zadovoljstva.
Zadržujem dih
ko jesta zažgan krompir.
Nasmeh črnih zob.
Tole pesem bi morala postaviti v prozno obliko. Verzi so pri tako zelo linearno pripovedni obliki izražanja neprimeren način.
(Pesem v prozi )
Spet, draga Lidija, hvala za nasvet, vzeto na znanje. Izbori si en prijeten dan! Majda
Smem nekaj predlagati? Spodaj pripni haiku, ki ga vzpodbudi v tebi tale zgodba, ki je čista proza, pa boš imela odličen haibun.
Predlog - v haiku vključi ta dva, ki si jima dala krompir, pa ne vemo kdo sta. Ni ju treba predstaviti, lahko je samo namig ...
E, pa da poskusim. Lidija, ne svetiš se, a si vseeno zlata. Majda
Sestavila sem ga. Ne vem pa, ali ti bo všeč.Lepo bodi, Lidija.
fino, samo računaj s tem, da mora biti haiku, ki ga priložiš prozi, dober tudi, ko je samostoječ! Se pravi, da deluje tudi brez spremne proze.
Še poskušaj!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
- 02. 11. 2023 ob 08:16
- Prebrano 412 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.39