SONČNA URA
Sonce se je naslonilo na vrhove bukev in kmalu zatem so žarki
začeli svojovsakodnevno igro.
Skozi krošnje so rinili v gozd, skakali z debla na deblo, preskakovali
praproti in mi sledili po gozdni poti.
Z vrhov zadnjih dreve so veličastno zaplavali po celi dolini in jo
oblili s poletno vročino.
Odlomila sem vejico, potrgala liste in jo zapičila v zemljo. Domov moram.
Moja sončna ura kaže pol sedmih. V žepu sem imela dva pečena krompirja,
Tudi njima sem ga spekla.
Obraz in roke sem imela črne od oglja. Smeje sta vzela zažgan krompir.
Srečna sem ju opazovala, kako jima črnijo usta.
Globoko sem vzdihnila od zadovoljstva. Nato je bila večerja.
Zadržujem dih
ko jesta zažgan krompir.
Nasmeh črnih zob.
Tole pesem bi morala postaviti v prozno obliko. Verzi so pri tako zelo linearno pripovedni obliki izražanja neprimeren način.
(Pesem v prozi )
Spet, draga Lidija, hvala za nasvet, vzeto na znanje. Izbori si en prijeten dan! Majda
Smem nekaj predlagati? Spodaj pripni haiku, ki ga vzpodbudi v tebi tale zgodba, ki je čista proza, pa boš imela odličen haibun.
Predlog - v haiku vključi ta dva, ki si jima dala krompir, pa ne vemo kdo sta. Ni ju treba predstaviti, lahko je samo namig ...
E, pa da poskusim. Lidija, ne svetiš se, a si vseeno zlata. Majda
Sestavila sem ga. Ne vem pa, ali ti bo všeč.Lepo bodi, Lidija.
fino, samo računaj s tem, da mora biti haiku, ki ga priložiš prozi, dober tudi, ko je samostoječ! Se pravi, da deluje tudi brez spremne proze.
Še poskušaj!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
- 02. 11. 2023 ob 08:16
- Prebrano 245 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.39
- Število ocen: 7