Sonca si vsi želimo, da nam ogreje dušo in srce.  In svet je lepši, če je s soncem obsijan. Tema? Tema je moreča in zdi se, da ne prinaša nič dobrega. Lahko pa je lepa, nežna in obetajoča, sploh, če jo zgrinja svetloba lune. Nekdo si želi, da ne bi prišel novi dan....

Lepo!

MILENA

Lepa poezija, a poskusi še na način, kot sem ti nakazala. - 1 -3.  2 - 4

Pridevnikov se izogibaj. Tudi jaz se še učim. Nasvet je dobronameren. Lp Majda

Ko svetel žarek skozi temo posije,

tiho, prodorno, temačnost razbije.

S prijetno svetlobo nas sonce razvaja,

na našem nebu vedno znova vzhaja.

Ko toplo sonce skozi noč posije,

s prijetno svetlobo nas razvaja.

Tiho, prodorno, temačnost razbije.

na našem nebu vedno znova vzhaja.

In mesec z neba svoje žarke razliva,

ko v temini noči je pokrajina siva.

Nešteto luči naš planet osvetljuje,

umetno svetlobo ves svet obožuje.

Že v prvih trenutkih po svetlobi hlepimo,

temo odvračamo, se jo po tihem bojimo.

Z notránjo svetlobo si živeti želimo,

jo skrbno negujemo, da je ne izgubimo.

Če se tema prikrade v našo globino,

svetloba ugaša, črno noč doživimo.

Zunanje svetlobe ima mnogo naš svet

a primanjkuje notránje, da bi bil (boljši, bolj)lep.

Obema hvala za komentar. Majda, tebi tudi za nasvet. 

Lp

Joj, Tolminka, narobe sem sestavila, takoj popravim. To ti svetujem zato, ker znaš dobro rimati, meni gre bolj tako tako. Kitica bo bolj zanimiva, če ne bo 2xa na koncu, pa 2xe itd, se sliši kot korakanje. Te pohvalim, si dober poet, že nekaj časa te spremljam. Majda.