En ptiček mi poje, mi poje lepo

ko gnezdece malo si spleta,

saj čaka na ptičico, ptičko ljubó

ter rádostno sem ter tja leta.

Visoko na veji ji domek gradi

kjer skupaj oba bosta pela,

a glej! Še en ptiček tam zraven sedi,

ki gnezdeca zase ne dela.

Le tiho ozira se v modro nebo,

ne dela si hiške pletene,

peruti poveša, poveša glavó

in pesmi ne poje nobene.

Ne čaka več drage, odšla je drugam,

na drugo je vejo zletela,

ostal je ta ptiček, ostal je le sam,

od tákrat nič več ne prepeva.

Oj ptiček, poleti čez širno ravan

in pesmi prepevaj glasné,

četudi otožne, naj dokler boš sam

tolažijo strto srce.

Tomaž Berginc