
imela je mnogo obrazov
in vsak je čivkal po svoje
govoril sem ji
ker si reka
vedno stopim v isto reko
čeprav nenehno teče
ob koncu dneva pa
ko je bilo treba sneti vse te maske
za njimi ni bilo nikogar
ničesar
da bi se temu mogla pripeti
medalja
za
Tako nekako vidim "obraz Narave," ptiči so so-glasni čeprav žvižgajo kar počez, trhlo drevo hrani ostale, oblači in slači se vsem na očeh, je resnica, ki z nasprotji perfektno sobiva, teče z letnimi časi...
lep zapis, Svit, hvala.
v pesmi mi gre za ta SI reka. kot odgovor na heraklitov ... v iste reke vstopamo in ne vstopamo hkrati ali vse teče, kot da postajanje nima osnove in bitja vobče ni.
stvar za premislek.
in seveda, ali za maskami, sploh še je kdo, če je teh neskončno mnogo.
končno, kaj se to pravi videti. esse est percipi.
zame ta svet ni privid (zato maska je maska), nasprotno. vendar ali je kaj več kot podoba, v kolikor je zavest njena vsebina in ali tudi misel ni le podoba, ideja.
ali je duša obraz človeka, ki se ga tako neutrudno poskuša iznakaziti, čeprav je kot absolutna forma nedosegljiv.
pozdrav, Svit, malo bluza za dan reformacije,
m.
ps. filozofi bi prpopali voljo, nekaj kar vse skupaj poganja. končno opustili filozofijo samo v imenu življenja.
lp
"medalja za" .... ta odprtost daje pesmi filozofsko moč. Bravo miko! Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!