velika ljubezen.

lp, m

velika ljubezen.

Kdo bi vedel?  Ljubezen je preveč zmedeno čustvo, zato je občutke težko opisati, tudi v pesmih. Je pa najbolj vznemirljiva. Najbolj opevana.  Ljubezni smo lahko hvaležni za blaženost, ki jo občutimo ali pa največjo bolečino. Prinaša v naša življenja  največ zmot in tudi največjo izpolnitev. Motivira naša dejanja in nam daje smisel  

Vse to je velika ljubezen... ki  živi v mojih pesmih....

Prisrčen pozdrav

MILENA.

Kakor v ljubezni, ki se naj se prečisti, mislim, da nosimo enako hrepenenje, da se tudi pesem prečisti in se poezija čim bolj približa ljubezni, katera ne potrebuje veliko besed, vse izrečene besede pa so pomembne. 

Naj to pojasnim s primerom, kako vidim to pesem prečiščeno, ko se zunanje podobe umaknejo notranjim občutkom.

valovi modre

polni spominov

sreče

na tvojem licu

sled teme

sežem

v tvojo bolečino

a se tebe

ne morem

dotakniti

sva le žalost

glasov jutra

brez prostora

za vzdihljaj

na mojem licu

samotna zora spomina

v očeh le senca

preženem bolečino

v sen zelenja

med polja

in gozdove

v daljave

pozabil boš

pramen mojih las

v katere shrani veter

pesmi

reka mojih želja

bo ostala

brez dotika

To tvojo pesem dejansko tako berem, kot sem jo prepisal, čeprav so tvoji verzi veliko daljši. Iz nje pa poberem le te globoke, povsem čiste, občutke. Poezija v resnici ne rabi niti veliko in niti velikih, ne preobloženih besed.  

Morda bi lahko tudi sama poskusila zapisati več variant iste pesmi. Ne gre za to, kaj je boljše in kaj slabše. Morda pa naj vseeno omenim načelo poezije, ki ga jaz (in mnogi) zagovarjam(o): "manj je več"! Od poezije pa si resnično želimo veliko in ne ostajajmo pri tem skromni! Le kakšna bi bila skromna ljubezen, ki bi jo predajali svojemu ljubljenemu?!

Kakorkoli že, po katerikoli poti že pišemo svoje sledi, pa naj vsaj nikar ne nehajmo pisati! Verzi so vedno nadvse dobrodošli in čisto premalo nas je, ki jih pišemo, čisto premalo, ki jih beremo!

Lep pozdrav!

Milan Ž.