Tam v salonu
pod lučmi
na rdeči žametni preprogi
nova limuzina se šopiri,
ko jo gledaš se ti zdi,
da rek ta pač ne drži
da lepota je minljiva.

Kakor neka neučakana deklina,
se na cesto ji mudi;
ah, te zgodbe, ki jih sliši od ljudi
njen motor ji v adrenalinu
neučakano drhti.

Divje je življenje,
ki ga taka limuzina doživi.
Divje vožnje, policija,
dež na oknu, blatne, prašne,
raskave poti.

V avtu mlada je družina
svet si z njo ogledati želi.
Kakšna praska za spomin,
kakšen tovornjakov črni dim.
Vse so lepi to spomini,
ko zverini duša neumorna
oživi.

Zdaj v gozdu sama
tam stoji;
kripa, zarjavela, gnila
pozabila je že tudi kdaj jo je še kakšna
neodgovorna najstnica
vozila.

Ko po gozdu hodim
jo zagledam;
z vejami prekrita je kovina
a še tudi zdaj se mi zazdi,
da v tem nekoč svetlečem bitju
motorja duša še živi.
Ko tako od daleč jo pogledam
vidim, da lepota večna je,
da ni minljiva!

Tomaž Jevšenak