.Poletje se je naposled odžejalo z jesenskim dežjem.

Posrkalo je bistre studence in napojilo zemljo.

Skrivoma se je počasi odmikalo proti jugu in podalo žarek v

pozdrav bakrenim jesenskim dnem.

Jesen je prelepa. Rjave preproge iz listja nudijo šumečo,

mehko hojo po zabrisanih poteh.

Veter skozi krošnje več ne šelesti, ampak  žvižga.

In kako diši jesen! Po trohnelem listju,

gobah,megli.

V gmajni, čisto samo, stoji staro, skrivenčeno drevo.

Pravili smo mu trš, a ne vem zakaj.

Pogosto sem na njem zvončkljala z nogami.

Tudi to jesen, ni dolgo, sem bila pri njem.

In še vedno, po štirih desetletjih, so razločno vidne

vrezane inicijalke RM. Trš si me je za vedno spravil

v spomin.

Majda Žvokelj