Kako jo pogrešam,

šumečo prijateljico.

Vabila me je v svoje naročje,

mi šepetala, se z mano igrala.

Poslušala je moje strahove

in ... ni me izdala.

Sprejela me je tako močno,

da je bolelo do kosti.

Njen objem ledeno mrzel,  globok,

jemal mi je dih.

A jaz sem jo samo ljubila.

Tako samosvoja, svobodna, 

brez okvirov in brez navodil. 

Ovire je niso ustavile, jezove je preskočila,

ni se bala globine, niti višine.

Nihče je ni mogel ustaviti, 

če tega ni želela.

Njen bes je bil deroč,

njen ponos oglušujoč.

Občudovala sem njene peneče lase.

Njene vrtince sredi bleščečega obraza,

ki so požrli nešteto mojih obuval.

Nisem jih pogrešala,

očarala me je njena moč.

Hoja po njenih sivih skalah je bila izziv,

padec usoden.

Nisem se bala nje.

Bala sem se dòma?

Želela sem si njene

samostojnosti in energije.

Želela sem odteči z njo,

ni važno kam in kako,

samo skrij me.

Še je v meni in jaz sem v njej, 

ko v nočeh slišim njeno vabeče šumenje.

Jo lahko občudujem le od daleč, 

skozi razpršene kapljice spomina.

olgasem