IRONIJA

"Ne sedi na skali,boš dobila volka! " Skočila sem dol, a čeprav
sem bila majhna, se volka res nisem bala! Je skala mar njegova?
sem pletla v otroški glavi.

Nisem ji več dajala povoda za to,
da bi me opozarjala.Na skalah sem pa še vedno posedala,
saj so bile tako lepe! Velike, s stopnicami, velikimi luknjami,
prava stvar, da sem imela trgovino.

Bile so kar daleč od kmetije.
Nabrala sem artikle za prodajo;več vrst zelišč,ta so imela smešna imena -
svinjska smrt, mišja uha,materina dušica, mačje tačke,konjska griva pa
jagode, borovnice, maline, robide, žir,in še in še. Za mojih šest
let sem jih dosti poznala.Kosi lubja so bili krožniki.

Žlobudrala sem, da je kaj in prodajala.
Edina stranka je bila moja velika ovčarka. Potrpežljivo
je opazovala, kaj počnem.

Čuvala me je cele dneve,vseh petnajst let.
Tako sem brez karajočega pogleda posedala po skalah.

Volka pa le ni hotelo biti.
Nekega dne, bledo sliko spomina imam na ta čas,
sem zaplavala v življenje. Vračam se k skalam, v meni se
prebudi otrok in čista enaka vzhičenost, kot njega dni.V srcu nosim pravo bogatstvo.

Vem, da je bil sončen dan.Obisk pri prijateljevem sorodniku.
Vrata je odprl moški, lep, kot Bog.Bilo mi je osemnajst let.
"Dober dan! Jaz sem Volk!"

Velika ljubezen je med nama od tedaj.Odšel je, a moje srce ga
še vedno ljubi, kot nekoč."Punči,sedel bom na oblaku in te čuval!"

Majda Žvokelj