Vse sanje se začnejo že v mladosti;

življenja našega pomladni čas je,

ko duša sanja sanje zlatolase

in nam oči žarijo od radosti,

ko svet je velik še in poln skrivnosti,

kako boli, na to še ne spoznaš se,

utrujenost, izguba, dolgočasje,

prikrite so te grenke nam modrosti.

Tvoj sen je bil, vse drugo laž brez smisla,

da bi postal umetnik. A kaj kmalu

spoznal si: glavo nosiš tu na tnalu,

ta svet domači te premalo čisla.

Zato, da sen ti zlati končno sine,

odšel si, vzel slovo od domovine!

Matej Krevs