Našla sem svoj dom med zelenimi gorami

sama

 med travo in dišečimi cvetovi

kjer sonce zlato me ogreje

in kjer me obdajajo vrtovi

Zvečer pa trudna znova zaspim

v naročju zvezdnatih noči

v tišini svojega doma

ko samota včasih zaboli

A zora zopet potrka na moja vrata

in potoki mirni zažuborijo

takrat spoznam vso resnico

tudi najlepši cvetovi ovenijo

Ptice mi zapojejo najlepšo pesem

ki mi opija dušo in telo

in stopinje izgubljajo se v travi

ko srečna gledam v nebo

Takrat me zaboli srce

pred mano dih je davnih zim

poletja vroča so se vrstila

v meni pa še živi  spomin

Spomin na neko srečo

ko z njim potapljala sem se globoko

solze brisala in se smejala

ko poletela sva v nebo visoko

Zdaj pa v naročju je cvetica bela

nežno ji govorim o tebi

z željo da živi spomin še dalje

da nikdar te pozabila ne bi

Milena