Sedem let nesreče že zdavnaj je za mano

še zadnjo je oko

 zate solzo izpustilo slano

Sedem let trpljenja že zdavnaj je minilo

je duša že sprejela vse

kar hudega se je zgodilo

Pa vendar siv

 utrujen je zdaj moj obraz

le kdor me ljubi

 ve

 da to ne morem biti jaz

Trideseti julij

 preklet naj bo ta dan

dan

ki za zmeraj v mojem srcu bo zaznamovan

In takrat

 ko me na svetu več ne bo

kričeče vpil bo

trideseti julij v nebo

Ta dan

presekal tvojo potko je življenja

zame pa postal

vir neskončnega trpljenja

Vse tvoje slike krasijo

zdaj cvetice

da zbrisale so z lic

mi slane te solzice

Pustila za sabo sem

vse temne dni življenja

predala se ljubezni

 na novi poti brez trpljenja

Potapljala sem znova se

v globine nepoznane

da s sončnim dnevom

 sem si zacelila vse rane

Čeprav ostala sama sem na svetu

in veter tiho pesem poje

za tabo joče in kriči

vse dneve srce moje

Milena