Mati me gleda
skozi lastna
prepričanja
in pričakovanja.
Ne vidi me.
Zebe me
ob njenem
pogledu.
Mati mi govori,
kaj pravijo drugi.
Ne sliši mene.
Boleče se
zapičijo vame
njene sodbe.
Mati me objame,
premočno, duši me.
Ne čuti me.
Hromijo jo
lastni strahovi.
Ne vidiš me,
ne slišiš me,
ne čutiš me,
mati!
Najbolj zanimivo pri vsem je, da smo vsi POTOMCI. Kdo je čigav v tej mineštri?
V bistvu ni pomembno kdo je mati, pomembno je, kako ravna z nami. Z našim btezpogojnim zaupanjem vanjo.
Čutim s teboj Mateja.
Lp. Olga
Svit, Olga, hvala za branje in odziv.
LpM
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mateja Vrhovc Mestnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!