Oktober1983
Veter ti v rafalih posiljuje
njen žareč plamen,
ki v ne mrazu kljubuje času.
Gospod nam spet orje njive v maskah.
Le komu zdaj vpije zemlja v brazdah?
V daljavi se oglašajo vrane!
Nekoč so tu mimo vozile krave,
ob njih je šla sklonjena starka.
Pozdravil sem jo z »dober den«,
a me ni slišala, ali ne poznala.
Mogoče zdaj gleda doli z nebes,
ko veter odnaša listje z dreves,
in sem kot takrat njima predan.
Kot popotnik oddaljen stoji še on tam,
prestrašen in ganjen, ozrem se v dalj,
izropano prazen, samuje brez sanj!
Le črna vrana je na njem!
Nekdo je oskrunil, kar ne bi smel!
A razpelo še kljubuje in opominja,
da bistvo ostaja očem popolno.
Veter je ugasnil sveče ... pl#Amen!
.jpg "Nada")
Zadnji dve vrstici dajeta tej melanholični pesmi poseben filozofski pridih.
Lepa pesem, ki sega v čas naše mladosti
Lep pozdrav, Dejan
Nada, hvala za branje, me veseli tvoje razmišljanje. Lp, Caki
Dejan, hvala za postanek na peronu mladosti, kjer je zmeraj tako ... lipou. Lp, Caki
Caki, tužna, ali lijepa pjesma. Bilo je to u nekom drugom životu.
"Veter je ugasnil sveče … "
Lp, Katica
Snažno dodiruju i ostavljaju trag tvoji putevi duha. BRAVO, Caki.
lpm
Vrane, avtor Izidor Horvat Izak (1958-2002), sokrajan, prijatelj. Mir in spokoj s teboj!
Katica hvala za postanek na peronu "nekog drugog života", vesel sem, da ti je všeč. Lp, Caki
Mirko, me veseli, da vidiš sledove na zaprašenih poteh. Hvala in bodi Dobro. Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: F2#Caki
- 06. 10. 2023 ob 23:39
- Prebrano 382 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 172.05