Nocoj sem s knjigo v roki stal
In v sanjah zvezde zrl neba
Ob robu videl sem moža
Ki je nebo občudoval
Kot jaz pogled je zakoval
V vesolje širno in ozvezdij žar
Nenadoma izginil je ta čar
In v trdi temi mož v prepad je pal
In iz prepada voda je privrela
In s silnim truščem rušila bregove
Povodenj je odpirala grobove
Ne – vzdržal ni nasip ne ta kantela
Tam v krsti videl sem obraz
Obraz mi znan je – to sem jaz
Kakšen obrat v pesmi! Pretresljivo!
Čestitke k ritmični ubeseditvi sanj, v katerih se tako pogosto zagledamo ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!