Ko sem

trdnjavo preteklosti

razstrelil s topom sedanjosti,

so se v potezah njenega pogleda

prebudili prihodnji pomeni.

Strast je zahrznila,

kot divji konj je skočila

na polje bitke;

takrat so zaklopke srca

odprle duri duši.

Kot ponižen kmet

klečim pred kraljestvom

njenega veličastja,

in ko je igraje stopila

na ploščo zgodovine,

je moč figure njenega telesa

vzburila potenco mojega napada.

Z rokado

dnevov in noči

sem ukradel koledarju

trenutek nepozornosti,

ko kot tekača časa loviva

privlačnost skupnega prostora.

Skakač mojih misli

premaguje kockaste vrzeli,

kjer kot najmočnejša dama

stopaš v vseh smereh;

vertikale se neusmiljeno

poljubljajo v horizontali,

ko osuplo strmim

prek robov skrivnostnega sveta.

Kot desperado se počutim,

ko večkratno žrtvovan kolobarim,

da me sprejmeš na polju rodovitnosti.

In ko dirigiraš tempo kroženja smeri,

kjer je pozicija merjena s čutili,

postajava mehanizem navdiha,

ki vznika v večnosti.

Dvopotezno

sva razrešila probleme vesti,

ko sem te na prikrito pobudo  

jemal mimogrede.

V odklonu mojih teženj

premikaš hotenja v lastne sanje,

kot nujnico neodložljivih kretenj duha.

Odpiraš linije štiristranega neba,

da nujna partija zadiha v vetrovnosti,

kot poanta nadnaravne danosti življenja.

Uvidel sem poti manevrov

in tihe gibe elegantnih rok

in obrambne sile lastnih čutov,

ko sem kot lovec na preži izbijal dvome ciljev -

v strahu pred pogubo črno-belih dni.  

V najbolj pošteni igri,

se tipava v čaščenju razuma,

in ko sla nemirno izgublja glavo,

se znajdeva na bojišču pohotnih želja.

Ko naposled

kot kralj omahnem,

slečen bremena obzidja srca -

postaneš kraljica razgaljenega sveta;

poleževa se na aštapado,

na vesoljno predajo živosti,

kjer zmaga gola ljubezen do šahiranja.

Dare Gozdnikar