O bolečini, ki vrč poln nalije,
pripoved to, kot listja šelestenje,
iskrivega potoka žuborenje,
ponesem v noč naprej, kjer pot se vije.

Ko v miru stopam, misel me prešine:
"Kot je odrešenik nas rešil niča,
lesket naj rim spomin na njo zveliča
do konca bridkega, ko čas premine."

A glej, nevihta že je na obzorju,
ko končno jadra dvignem in odplujem.
Da v večnem senc bi me potopil górju,

razbija Satan v srdu meni tujem,
togoti divji, v tem peklenskem morju
vseh solz, ki v srcu jih iz isker kujem.

Dejan Bosil