Danes strmim v sivo nebo

deževne mi kaplje prekrivajo obraz

nikjer ni sonca in svetlobe

obdaja me  zlovešči mraz

Pa pogledam svet okoli sebe

in spoznam

da svet prekril je plaz

in da dežja ni nikjer

da od solza je moker moj obraz

Zakaj jokala bi

sprašuje mi srce

le kaj se je zgodilo

da v prsih me neskončno žge

To so leta zamujena

ko sem odrinila te proč

ko sem krenila po drugi poti

ker sem želela svetlo noč

Zdaj prepozno je obžalovati

in jokati za tistim

kar sem nekoč imela

vedeti bi morala

kot tedaj

nikoli več ne bom cvetela

Da potka moja siva bo postala

in morje se stemnilo bo

da zaman iskala srečo bom

ker vse za zmeraj je odšlo

Le solze bodo še ostale

kot biseri na dlani moji

čeprav se bodo izgubili

vsi ljubljeni pogledi tvoji

Pa je mladost me zaslepila

da nisem videla poti

ki pelje me v tuje kraje

kjer sreče in veselja ni

Zdaj prepozno je

brisati solzne si oči

vse kar sem imela

je odšlo od mene

z dnem

ko tebe več ob meni ni

Milena