Oda veliki buči
Napenjaš se med še zelenim listjem,
kot sonce, ki blešči izza oblakov,
kot da narisala te v pravljico je roka,
ki v meni spet budi želje otroka.
Vsa sočna, prhka se ponujaš svetu,
da se nasiti sladkih vlaken in semen,
ker veš, da le zato ležiš pod soncem,
saj vse tu spodaj je številka s koncem.
A dokler rasteš, sanjaš o spremembi,
o mahu palice čarobne nad teboj,
da si za nekaj ur romantična kočija,
ki v ume mladih kakor up zavija.
V jeseni vse postane dokaj jasno,
ko ostri nož se približuje peclju,
ko rani zob in sežejo po tebi usta
in s sanjami te konec – kot nas vse – pohrusta.
in sanjami
mogoče
in s sanjami
Hvala za s, Rajko, sem popravila. :)
ko sežejo po tebi usta - pa ne vem, kaj misliš
lp
pi
prva vrstica je zraven le zato
da sem podal okvir (sosedstvo)
ki nikakor ni šlo skupaj z drugo vrstico
Odlična in zanimiva pesem, ki se jo lahko razlaga na več načinov.
Lep pozdrav, Dejan
Take prepletane pesmi, ki nas zapeljejo v več sanjavih svetov, so pri bralcih zelo berljive, pri poslušalcih pa poslušljive. Bravo. Lp, Caki
Hvala, Dejan, da si videl več kot le bučo :)
velike buče so enako milnjive kot majhne ;)
lp
pi
Caki, hvala, je, skoraj otroška, ali pa tudi ne ;)
lp
pi
Odlična je (*_*)
...o ima, ima, čarobno palico in tudi moč, nagovoriti bralca k premisleku.
Bravo!
Lp, Marija
Komentiranje je zaprto!