Človek kot abstraktni izum,

sestavljen iz živih kosmov tkiv in kosti, preko neba po Rimski cesti - nad prsmi Zemlje, razpne ponjavo tkano iz ženskih bradavic in moških testosteronov.
Iz njih bela nevesta spleta premnoge zanke brez stika z zunanjim svetom - obdane s črnim velom,
ki so se osušile pred nikogaršnjimi pogledi.
Kot bi z ropotuljico neznanci zamotili jokajočega otroka, se na licih mimoidočih naslikajo prikrite laži.
Nemirni občutki zdrsnejo - skozi sanje v globino.

Prepogosto se drevi zre v vesolje.
Ozvezje brsti,
nitke Perzeidov se trgajo.

Ozek snop svetlobe spočne iskro in zvezda na nebu ji je za zgled.

V trupla mrličev se ponovno naselijo
zagomazeli zloslutni drgeti otetov.

Jernej Jager