Slika stara, obledela,

nad omaro je visela.

Nekdo s stene jo je snel,

zid pod njo je potemnel.

Spomine bridke je imel

in gledati je ni želel;

podoba, ki na njej je stala,

mu težko vest je spraševala.

Že dolgo ni je več bilo,

v obupu vzela je slovo

a še vedno se je čutil kriv

za vse, kar ji je naredil.

Kako je moglel biti tak,

tako brezbrižen in lahák?

Zdaj je prepozno za kesanje,

opravičilo, za priznanje.

Nič več ne bo jo obudilo,

spet milo se mu je storilo.

Življenje včasih kruto je,

težko si odpusti srce.

tolminka