Dež mi šepeta.

Kaplja, pada, rosi.

Ga veter nosi.

V njem so zgodbe ljudi.

Dež ve vse, a ga ne boli,

povsod prši.

Na okna ljudi se razlije,

se v kapljice skrije.

Vseeno mu je,

ničesar se ne sramuje.

Popotnik je, z viharji potuje.

Tudi solza polzi.

A se od dežja razlikuje.

V njej je moje srce,

ki se bori, kljubuje,

ljubi, žaluje,

se veseli, smeji

sreče želi.

Vsak ima svojo bolečino,

svojo razvalino,

ki jo restavrira,

in odkriva od kod izvira.

A dež še vedno šumlja

in mi šepeta, šepeta, šepeta.

olgasem