Štejem vagone in vlake,

polni so moje življenjske navlake.

Vedno več jih je za mano.

Se oziram in prebiram.

Vse pohvale in napake,

ki so se zapletle mi v korake.

Kam me pelje še usoda?

Koliko stopinj je še do groba?

V bistvu me sploh ne zanima,

Vztrajam, odkrivam.

Sebe in svoj svet,

moj duh, ki vanj je ujet.

Krog narave se obrača,

vse v določeni se dobi vrača.

Kaj pa mi?

Smo res samo obleka,

ki dušo oklepa?

Danes sem še tu.

Me jutri več ne bo?

Kot jesensko listje trohnim.

Mogoče ostane spomin.

Odklapljam vagone, 

uživam, ko se prebujam,

odpuščam napake.

Ni pomembno število korakov. 

olgasem