Povej, zakaj še vedo hočeš mene,
ko tema v točko zgrne vse privide
in izpod vek še zadnji blisk uide,
zabuhlo rastje sanj se v nič predene?
Zakaj zdaj že neštetič iščeš vznike
tegá, kar v meni burja je prežrla,
stočilo morje, zemlja v barje vdrla,
strdila zima, ki mrzli mejnike?
Čemu odzven okovja stihe struži,
si ne priznaš, da pesmi več nobene
na stezi ni, ki davi sled v kaluži?
Tam mehkost vsa pobita, suha vene.
Zdaj mirna sem. Čemu tvoj klic še služi?
Povej, zakaj še vedno hočeš mene?
Lidija Brezavšček - kočijaž