Ko spremeniš moje srce v skrivnost
te želim videti in usojeno začutiti
včasih se umazan od želja stopim
včasih lačen komaj opazno zaspim
a moje srce je ujeto da se zamotam vanj
in preden se poletje uleže pod listje
odplujeva daleč tja k prihajajoči usodi
do najine jeseni v svoji barvitosti golote
ki podleže viharjem kot ranjeni topoli
kot izgubljeni travnik v močvirju teme
takrat te vzamem kot sprejemanje dežja
za navdih novih verzov pesmi v dvoje
ko spremeniš moje srce v skrivnost
zanj barve izgubijo ime ker se zlijejo v isto.
Suzana Kavka