V kotlini človeških grdobij pošasti v kotih ni, ker kotov ni,

pošast krog in krog stoji.

Pošast okrog in okrog me gleda, moje telo samo vase se seseda,

brez pravega načrta in brez reda.

Pošast mi drob navzven obrača, kakor črna kača v misli moje leze,

za čelom čaka, se zvija kača, zdrava misel bo matirana krastača.

Pošast za jezik me drži, na uho mi svira, jezik nem je za zobmi,

zobe pošast kot bele domine podira in tam leži.

Zraka ni, na škrge diham, pljuča moja groza stiska,

hrope grlo, sapa pušča, sapnik piska.

Srce na dlani pospešeno utripa, čez komolec črna kri mezi, srce brni

kot stara kripa, se zvija kot ujeta sipa in trpi.

Kosti drobe se, škrta, škrta, stoje kosti kot debla sprta,

pošast na rebra harmoniko igra, zraven pleše, smeji se sodrga.

Pošast mi gre na jetra, je že domača, v žolču kača se obrača,

grenki žolč in slino bruham, žolčne kamne v trebuhu kuham.

Roka roke ne drži, človek človeka ne podpira, vsak zase

roke v zrak moli, v kotlini groze se družba gnilobi ne upira.

Telo samo vase se seseda, to se ne vidi, če kdo me gleda,

a groza, po zvezdni cesti z menoj drvi ves svet in se seseda.

V kotlini grdobij stari krt še rije, rije, rije v rove iluzije,

človeški črvi iščemo poti, ven iz te kotline, jaz z verzi poezije.

Ana Job