Apolon z liro mu stoji ob strani,
ta brat po luči, soncu in svetlobi,
do gležnjev v blatu brodi in gnilobi,
z lepoto Kurosa napuh svoj hrani.

Zrcalo mi ponuja, naj ga vzamem,
zazrem naj v lesk se njega globočine,
kot bled odsev, sij lune iz davnine,
naj najdem svoj obraz, ko ga objamem?

Pogled odkrit me z upanjem navdaja,
odpustki zdaj za greh so ta mi dani,
saj skromnosti se le odsev poraja,

srca iskrenost me pred njim obrani,
brez duše moje sam v temo odhaja
cenilec verzov strog, ki tu so stkani.

Dejan Bosil