Laži, laži, vedno znovaj nove,

od nikoder, od ljudi, od sove,

izgubljena osebnost v lastnem vodnjaku,

plava in tone, vse globlje v lijaku.

Išče sever, išče jug, v praznem koraku,

laže sebi, ne bedaku,

ne ideji, ne mraku,

a v zraku in v znaku,

ostane luknja, praznina, tišina.

Nežna utripajoča bolečina,

odprta krvaveča korenina,

iznakažena površina,

prepojena od slabega vina,

zakaj si sploh dobil sina,

če vse kar premoreš, je ljubezen do kritike,

Tuje osebnosti.

Roko