Sledil sem gozdnim stezam
živel pod stenami vršacev
se družil z alpinisti,
vpijal lepote naše sem narave.

V naravi našel sem jaz svojo srečo
a so prepričali me vsi dvomljivci,
da raj le v glavah blaznežev obstaja.
Bolj kot bežal sem v betonsko stepo,
bolj iskal sem poti, da vrnem se pred vrata raja.

Betonska džungla me je skoraj že prerasla,
poti v naravo so se izgubile;
ujet sem kakor ujete so in na ogled zverine
in zdaj, ko je družina skoraj že odrasla,
sedaj želim si, da bi se jeklene spone že zdrobile.

Kot feniks bi rad vstal iz betonskega pepela,
rad vdihnil bi spet zrak cvetočega plevela.
Prijel za deblo bi živečega drevesa;
in bil bi srečen, ker bi vrnil v svoja se nebesa.

Ko stopim preko meje zazidljive,
odgrnem zavese, ki lepoto to pred mano skrije,
spet vidim gozd in parke – zelenice,
Ljubezen, ki ne mine – večno traja,
taka je zdaj pot do raja.

Tomaž Jevšenak