Sama po gozdu hodim,

iščem najine poti,

od drevesa do drevesa blodim,

od vseh dreves se mi vrti.

Pred sabo praprot lomim,

zarasla je vse najine poti,

mogoče iščeš me na poti,

praprot naprej te ne pusti.

Sama v gozdu blodim,

noč črna zakriva mi sledi,

pod hrastom me žalost zgrudi

in jutro sivo me zbudi.

Kresna noč je že mimo,

praprot zdaj molči,

na nebu Sirius oznanja

težke pasje dni.

Ana Job