Leta je hodil po tisti stezici,

ki ga je vodila skoz njen drevored.

Ustavil se je, žareli sta lici

in spletal se je nenavaden obred.

Písala je, ko odšel je k vojakom

in kadar je mogel, je pisal nazaj.

Ko se je vrnil z lahkotnim korakom,

ga čakala brhka je kakor nekdaj.

Skoraj nadel ji je belo tančico,

bi v gumbnico vdela mu pisani cvet.

Kolne ta dan, ko vzletela je s ptico

jekleno v nebo, da spoznala bi svet.

Zdaj pa v večeru, ki nosi novico,

koraka, premleva jo znova in spet.

Pisana_beseda