Vse misli ena sama bolečina
v očeh deviških čudežna praznina
moj duh je miren nič več ne sprašuje,
če ni ljubezni je shizofrenija.

Ne bom povodni mož Prešernovi devici,
zaman sočutje mi v srce je mati vsadila.
kot zvezda nad močvirjem si spomina.
Brezčutna za prečustvene Slovane.

Že reke šum sem pil na strmi skali,
le s kamenčki igram se na obali.
Čas ne hiti hitreje od fotona.

Prebral Prešernov Krst sem pri Savici,
trpeč odkril sem v sebi zver sebično.
Letim v ozvezdja z duhom mučenika.

Tomaž Jevšenak