tiho
komaj slišno
vzdolž suhega dračja
brez turobnih sprehajalcev
tu si
vidiš
mrak se gosti
na majhnem dvorišču
večer rahlja trdo zemljo
jesen
v izbi
zaprašenost
ura več ne bije
vsak čas tvori svoje stavke
odmev
odboj
neme groze
skozi solzne oči
spomin tiho zašepeta
dejstva
v dalji
žarki svetilk
nebo je pordelo
trava prerašča ograjo
hiše
Damjana ....
Sedaj sem se že naučil, da je običajno en večer pred dežjem in nevihtami nebo obarvano roza, da pordi .... Nebo je pordelo tudi 13.9. zvečer, ko sem napisal tole pesem. Včeraj pa je praktično cel dan deževalo .... Hvala za stik! Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!