Ne vem kako, kar iznenada
neko jutro pride tista bolečina;
zanjo to je že navada,
da pojavi se ob polni luni
kakor z nožem me v glavo suni,
čutim – res – kako v gozdu volk zatuli.

Nekaj divjega se v meni prebudi
kot, da v tej betonski džungli
zdaj med vami volkodlak živi.
Vse kocine gredo mi pokonci,
v glavi mi zvoni, kot da bi se  v bližnji cerkvi
oglasili prav vsi zvonci.

Vem, da moram ven – v naravo.
najti moram gozd in pa zeleno travo.
Le šum potoka skozi gozd me pomiri
vem, da to je nor občutek
rad povzpel bi se na strmo skalo.
Sončil (lunal) bi se sred noči
in poslušal moje brate,
ki tak isto glava jih boli.

Grem v gozd do prve smreke,
vdihnem čisti gorski zrak,
in prav mirno v bližini reke
čakam, da bo padel mrak.

Ko z nočjo se gozd
pod lunino tančico skrije,
bolečina iznenada v glavi mine,
kot da sem se osvobodil,
vem da zopet sem doma.

Ves pomirjen na visoki skali
zrem v daljavo – v dolino
tam v jezeru zdaj luna se zrcali
tiho spijo zdaj živali
vem, da končno, miren bo moj sen.

Tomaž Jevšenak