Čeprav nisem v domu upokojencev, čakam, ampak ne križem rok, ker dovolj vem kdo sem, delam na sebi, saj je tretje obdobje namenjeno razvoju zavesti.

Ta je pa udaren!

Lep pozdrav Dejan

Surrealističen, ampak originalen in dober!

Lp, Marija

Penzioneri se pretvaraju u anđele...

Neki već jesu anđeli, ali čekaju se oni iz duhovne sfere!

LPI

Kot prostovoljka velikokrat obiskujem ljudi v domu za ostarele in pričujoči stihi so globoka resnica!

Nadahnuta istina. Bravo, Stojane!

Lp, Katica

Svit, seveda se  delno strinjam, a vsi nimajo te možnosti; po infarktu, možganski kapi, demenci ... smo lahko zelo nemočni, nebogljeni in povsem odvisni od drugih.

V tej pesmi sem želel to približati:

V PRVI VRSTI

Popolna tišina, zrenje v naravo, zrenje v …

Stoli z blazinami, občutek meditativnega stanja

ob doživljanju svoje notranjosti. Še ptice

so pozabile peti. Božajoča sončna toplota,

edina TOPLOTA sedanjega trenutka.

»All inclusive« ponudba; pripeljejo te v prvo vrsto.

Dobesedno, ker hoditi ne moreš, ne zmoreš, nočeš …

Deset dušic v prvi vrsti. Čakajoč na … Odhod, pozabo?

Brez besed, brez enega najkrajšega pogleda k sosedu.

Morda je besed zmanjkalo, so se izgubile v končni vdaji?

Morda je zapis besed zbledel ob neprestanem radiranju situacij,

sprememb ob zaključku zrenja iz prve vrste. Navajanje na negibnost.

Dobesedno, dokončno …

Takoj »za prvo vrsto« ljudje v belem. Kot nekakšni angeli v čakalnici

pred »nebeškimi« vrati. Samo da na obrazu ni nasmeha. Zrenje v dlani,

v katerih je škatlica z iluzijami. Življenja. Tablice, mobilniki. Čudno ime

ob dejstvu, da se nihče ne premika. Še pogledajo se ne, kot tisti

iz prve vrste …

Prva vrsta v domu starostnikov. Večina jih, na žalost, komaj čaka,

da vstopi na zadnji vlak …

Pa …

prav vsak sploh ni želel takšnega odhoda …

Dejan, res je, udaren in vse prevečkrat realno resničen ...

Marija, upajmo, da ne doživimo ...

Ivan, nihče si ne zasluži takšnega konca ...

Nada, Katica, poklon za čutenje, ki je pri nas vse preveč izzvenelo ...

Lep zaključek dneva, dragi literarni prijatelji,

Stojan

Stojan, odličen senryu. Ganil me je.

Lep pozdrav,

Majda K.

Stojan, moj komentar je v prvi osebi, torej sem govoril o sebi, mnogim nesrečnikom pa se dogaja pozaba, kar je res tragedija...

Seveda, Svit, sem razumel, nesrečniki ostajajo ...

lp, S

Majda, hvala lepa, me veseli, da vsaj koga gane, da ga prebere in se zamisli ...

Vse dobro, S