Prevod dela: ČUO SAM (ZA TEBE)

Avtor izvirnika: Jelena Stojkovic Miric

SLIŠAL SEM (O TEBI)

O tebi sem slišal, da hodiš ponoči po strehah,
se primeš za dežnik ali balon in lebdiš
ter da se sprehajaš skozi prstane stoletij, največkrat bosonoga.

 

Slišal sem, da se pojavljaš nad kotlinami, megličasto razširjaš roke
in nimaš nobenega problema s sprehajanjem po obzorju,
nekateri so te celo videli tam.

 

Slišal sem, da včasih dežiš,
meni pa pušča streha,
zaradi tega ves srečen vzamem lavor ali lonec,
a te ne najdem.

 

Slišal sem, da so te rodile številne matere, da v to trdno verjameš,
in imaš le enega očeta.

 

Slišal sem, da si že izmišljuješ imena vnukov in pravnukov,
ki jim zapuščaš darila govoreč:
To bo všeč Anastaziji, Davidu ali Sari, Todoru, Urošu, morda celo Lei.
Kakor da bo nekega bodočega otroka zanimalo,
kaj neotipljivega jim je hotela zapustiti zblojena babica,
nato se smejim vsemu, kar sem slišal o tebi.

 

Slišal sem, da imaš nenavaden spisek ljudi,
za katere vztrajno ponavljaš, da se ne smejo prikazati na tvojem pogrebu,
kakor da bi bil pogreb kak vesel dogodek,
kakor da bi se komu mudilo tja,
vendarle številka je nenavadna, na spisku je le dvojica,
glede na tvoja potepanja skozi prstane časa.

 

Slišal sem, da pišeš pisma in razglednice v različnih jezikih
iz različnih mest, iz nekih neznanih pokrajin in se največkrat javljaš iz držav,
kjer je veter, zelenje in sneg,
slišal sem, da vztrajno trdiš, da si najbolj podobna snežinkam in poješ:
Tudi tu je sneg prav tako lep kot tam!

 

Slišal sem, da poganjaš kot praprot, trta
in si nenavadno povezana z drevjem,
mučiš se, da bi izvedela, zakaj je tako.
Slišal sem, da se znaš pogovarjati z drevesi,
nekateri so te videli ravno takrat
in če je že tako, vprašaj drevesa, morda ona vedo.

 

Slišal sem, da se veseliš in zganjaš hrup v muzejih,
skačeš po arheoloških najdiščih
in si glasno srečna:
Aaa gleeej to! Je to mogočeee?

 

Mar veš, da se v muzejih ne veseli?
Tam se opazuje, molči in razmišlja,
veseli se ponavadi ob dobri glasbi v gostilnah, restavracijah, klubih,
ti pa ne izbiraš kraja.

 

Slišal sem, da se narediš iz gline, mavca in ko se dobro oblikuješ, izklešeš,
v tako kot si v tistem trenutku,
oživiš in izstopiš, ne vem točno, kje,
ali skozi uho, oko, ramo, popek ali levja usta.

 

Slišal sem, da se narediš iz pigmentov,
pomešaš, pretreseš, izpraskaš,
uživaš v teh nekaj trenutkih odkrivanja nove podobe
in potem se spet sprehodiš, se zliješ ali zaideš globlje.

 

Slišal sem, da se včasih podiš za verzi in vpiješ:
Verz mi bo pobegnil, verz mi bo pobegnil!
To izgovarjaš kot nekakšno mantro:
Verz mi bo pobegnil in nikoli več se mi takšen ne vrne, pobegnila mi bo vsa pesem!
Slišal sem, si predstavljal sliko in se spet smejim,
ne vem, kako lahko pesem beži, mar ima noge,
a lahko si te predstavljam na ulici, poljani, kjerkoli že tečeš, voziš kolo in loviš pesem.

 

Slišal sem, da se včasih spremeniš v kamelo
in v dveh grbah pozibavaš glinaste ploščice, zvitke papirja in leseno palčko, črnilo in kemične svičnike, odvisno, v katerem
prstanu se obrneš.

 

O tebi sem slišal, da si zrak, s čarobnimi prsti obkrožiš prozorno in rečeš:
To sem jaz danes.

 

In mnogi naj bili zmedeni - koga zdaj vdihujem?!

 

Slišal sem, da se ne razgaljaš sramežljivo pred ljubimci
in se jim smejiš v obraz - z lahkoto,
in vztrajno trdiš:
Najtežje se je razgaliti pred samim seboj.

 

O tebi sem slišal, da včasih krvaviš in to je strahoten prizor,
krvaviš po stenah, lepiš svoje meso,
toda ne, ne javkaš in ko te najbolj požira, sem slišal, poslušaš romske pesmi in vztrajno trdiš:
Zakaj bi vreščala, če lahko s petjem utišam začetno točko bolečine?

 

Slišal sem, da žaluješ, žaluješ za obledelimi fasadami, zapuščenimi hišami,
postojiš ob njih in sprva molčiš, nekaj minut,
nato pa kot furman preklinjaš steklo in kovino in plastiko.

 

Slišal sem, da žaluješ sivo, črno, zeleno, vijolično, rumeno
in spet vztrajno trdiš, da se lahko žaluje tudi v belem
in ponavljaš, ponavljaš: Znotraj je rdeče!
Takrat navlečeš sence v teh barvah.

Slišal sem,
da oproščaš kot regrat, ko ga razpihajo iz ljubega veselja, dolgčasa
in da nekaterih še nedoumljivih, a drobnih stvari ne odpuščaš in vztrajno govoriš:
Drobno, drobno in drobno, tudi iz drobnega se ustvari planet!

Kako naj ti oprostim dvoje planetov?! Nimam namena porušiti vesolja.

 

Slišal sem, da si neulovljiva, vihrava,
a da imaš dom in zidove, leseno ladjo, pred katero si postavila svetilnik,
da se lahko znajde, ko ponoči ugasneš luči
in ji puščaš glasbo kot drugi svetilnik,
da se ne razbije, ko pluje skozi zrak ob čereh pohištva
in vztrajno trdiš, da greš lahko skozi zid,
zidovi niso meje,
niti tla, niti strop,

 

kako bi sicer meglila, deževala.

 

Slišal sem, kako se skozi čas klicariš s pesniki,
pogledaš katerega od zdajšnjih pesniških natečajev in vidiš:
do dolžine 24 verzov, dovoljeno je poslati iz tega in tega območja,
in spet preklinjaš, slišal sem.
Kaj, kakor da se ne razumemo?
Kaj, kakor da potrebujemo prevajalca?
Slišal sem o tebi,
da vpiješ Jakšiiić, Antiiić, Ujeviiić, Majakovskiii ...
vi ne bi nikoli uspeli na nobenem natečaju,
24 verzov, prosim, če lahko 4, prosim in po možnosti imejte do 27 let.
Slišal sem, da si takrat togotna osa, bodeš po papirju in spet, spet preklinjaš kot furman,
potem rečeš,
v redu, in po tem v redu, odideš
ali vstopiš v skulpturo ali zaideš globlje v sliko ali postaneš dež ali megla ali seme praproti, trte ali ...
skratka te ni,
ni,
potem pa se pojaviš, sem slišal, in rečeš: Jaz sem voda!
In spet pišeš razglednice, na katerih pojasnjuješ z nekaj besedami,
kako je bilo na obisku ateljeja Augusta Rodina, pripomniš, da si tam srečala tudi Rilkeja.

 

O tebi sem slišal,
da si nedosegljivo trepetajoča
in da občasno spiš na Mesecu,
nekateri so te celo videli tam.
Sam nisem nagnjen k verovanju v čudeže,
toda v tem trenutku tu poleg, iz vzglavnika, proti meni rastejo tvoji lasje,
odpiraš veke,
iz njih se zbuja najina zarja,
šepetam: O tebi sem slišal ...


še zaspana odgovarjaš: Kaj?

Marko Skok - Mezopotamsky

triglav

Poslano:
08. 09. 2023 ob 21:00

Marko, s prevodi nam

poenostaviš branje in razumevanje zanimive in čudovite poezije, pesnice Jelene.

Hvala ti!


Lp, Marija

Zastavica

Jelena Stojkovic Miric

Poslano:
09. 09. 2023 ob 01:23

Hvala Marija i ovde. 


Marko,

ogromno, ogromno hvala na prevodu ove jako mi drage pesme-poeme.

Ne mogu da zamislim koliko je truda uloženo u prevod kao da si priču prevodio zbog obima.

Još jednom hvala. 


Lp

Jelena

Zastavica

Nada

Poslano:
09. 09. 2023 ob 10:25

Hvala za prevod! Pesmi prej nisem brala in je zame vir premišljevanja.

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
10. 09. 2023 ob 21:25

Draga Marija in draga Nada, me veseli, da se ustavita pri mojih prevodih : )


Draga Jelena, najlepša hvala tebi za pesem(i) : )


Lp, Marko

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
12. 09. 2023 ob 20:59

Tale prevod pa je zalogaj ... Morda nekaj drobnarij in vejic ;)


O tebi sem slišal sem o tebi, da hodiš ponoči po strehah,
se primeš se za dežnik ali balon in lebdiš
ter da se sprehajaš skozi prstane stoletij, največkrat bosonoga.

 

Slišal sem, da se pojavljaš se nad kotlinami, megličasto razširjaš roke
in nimaš nobenega problema s sprehajanjem po obzorju,
nekateri so te celo videli tam.

 

Slišal sem o tebi, da včasih dežiš,
meni pa pušča streha,
zaradi tega ves srečen vzamem lavor ali lonec,
a te tam ne najdem.

 

Slišal sem, da so te rodile številne matere, da v to trdno verjameš,
in imaš le enega očeta.

 

Slišal sem o tebi, da si že izmišljuješ imena vnukov in pravnukov,
ki jim zapuščaš darila, govoreč:
To bo všeč Anastaziji, Davidu ali Sari, Todoru, Urošu, morda celo Lei.
Kakor da bo nekega bodočega otroka zanimalo,
kaj neki neotipljivega jim je hotela zapustiti zblojena babica,
nato se smejim vsemu, kar sem slišal o tebi.

 

Slišal sem, da imaš nenavaden spisek ljudi,
za katere vztrajno ponavljaš, da se ne smejo prikazati na tvojem pogrebu,
kakor da bi bil pogreb kak vesel dogodek,
kakor da bi se komu mudilo tja,
vendarle številka je nenavadna, na spisku je le dvojica,
glede na tvoja potepanja skozi prstane časa.

 

Slišal sem, da pišeš pisma in razglednice v različnih jezikih
iz različnih mest, iz nekih neznanih pokrajin in se največkrat javljaš iz držav,
kjer je veter, zelenje in sneg,
slišal sem, da vztrajno trdiš, da si najbolj podobna snežinkam in poješ:
Tudi tu je sneg prav tako lep kot tam!

 

Slišal sem o tebi, da poganjaš kot praprot, trta
in si nenavadno povezana z drevjem,
mučiš se, da bi izvedela, zakaj je tako.
Slišal sem, da se znaš pogovarjati z drevesi,
nekateri so te videli ravno takrat
in če je že tako, vprašaj drevesa, morda ona vedo.

 

Slišal sem, da se veseliš in zganjaš hrup po v muzejih,
skačeš po arheoloških najdiščih
in si glasno srečna:
Aaa, gleeej to! Je to mogočeee?

 

Mar veš, da se v muzejih ne veseli?
Tam se opazuje, molči in razmišlja,
veseli se ponavadi ob dobri glasbi v gostilnah, restavracijah, klubih,
ti pa ne izbiraš kraja.

 

Slišal sem o tebi, da se narediš se iz gline, mavca in ko se dobro oblikuješ, izklešeš,
v tako, kot si v tistem trenutku,
oživiš in izstopiš, ne vem točno, kje,
ali skozi uho, oko, ramo, popek ali levja usta.

 

Slišal sem, da se narediš iz pigmentov,
pomešaš, pretreseš, izpraskaš,
uživaš v teh nekaj trenutkih odkrivanja nove podobe
in potem se spet sprehodiš, se zliješ ali zaideš globlje.

 

Slišal sem o tebi, da se včasih podiš za verzi in vpiješ:
Verz mi bo pobegnil, verz mi bo pobegnil!
To izgovarjaš kot nekakšno mantro:
Verz mi bo pobegnil in nikoli več se mi takšen ne vrne, pobegnila mi bo vsa pesem!
Slišal sem, si predstavljal sliko in spet se smejim,
ne vem, kako lahko pesem beži, mar ima noge,
a lahko si te predstavljam na ulici, poljani, kjerkoli že tečeš, voziš kolo in loviš pesem.

 

Slišal sem, da se včasih spremeniš v kamelo
in v dveh grbah pozibavaš glinaste ploščice, zvitke papirja in leseno palčko, črnilo in kemične svičnike, odvisno, v katerem
prstanu se obrneš.

 

O tebi sem slišal se o tebi, da si zrak, s čarobnimi prsti obkrožiš prozorno in rečeš:
To sem jaz danes.

 

In mnogi naj bili zmedeni - koga zdaj vdihujem?!

 

Slišal sem, da se ne razgaljaš sramežljivo pred ljubimci
in se jim smejiš v obraz - z lahkoto,
in vztrajno trdiš:
Najtežje se je razgaliti pred samim seboj.

 

O tebi sem slišal sem o tebi, da včasih krvaviš in to je strahoten prizor,
krvaviš po stenah, lepiš svoje meso,
toda ne, ne javkaš in ko te najbolj požira, sem slišal, poslušaš romske pesmi in vztrajno trdiš:
Zakaj bi vreščala, če lahko s petjem utišam začetno točko bolečine?

 

Slišal sem, da žaluješ, žaluješ za obledelimi fasadami, zapuščenimi hišami,
postojiš ob njih in sprva molčiš, nekaj minut,
nato pa kot furman preklinjaš steklo in kovino in plastiko.

 

Slišal sem, da žaluješ sivo, črno, zeleno, vijolično, rumeno
in spet vztrajno trdiš, da se lahko žaluje tudi v belem
in ponavljaš, ponavljaš: Znotraj je rdeče!
Takrat navlečeš sence v teh barvah.

Slišal sem o tebi,
da oproščaš kot regrat, ko ga razpihajo iz ljubega veselja, dolgčasa
in da nekaterih še nedoumljivih, a drobnih stvari ne odpuščaš in vztrajno govoriš:
Drobno, drobno in drobno, tudi iz drobnega se ustvari planet!

Kako naj ti oprostim dvoje planetov?! Nimam namena porušiti vesolja.

 

Slišal sem, da si neulovljiva, vihrava,
a da imaš dom in zidove, leseno ladjo, pred katero si postavila svetilnik,
da se lahko znajde, ko ponoči ugasneš luči
in ji puščaš glasbo kot drugi svetilnik,
da se ne razbije, ko pluje skozi zrak ob čereh pohištva
in vztrajno trdiš, da greš lahko skozi zid,
zidovi niso meje,
niti tla, niti strop,

 

kako bi sicer meglila, deževala.

 

Slišal sem, kako se skozi čas klicariš s pesniki,
pogledaš katerega od zdajšnjih pesniških natečajev in vidiš:
do dolžine 24 verzov, dovoljeno je poslati iz tega in tega območja,
in spet preklinjaš, slišal sem.
Kaj, kakor da se ne razumemo?
Kaj, kakor da potrebujemo prevajalca?
Slišal sem o tebi,
kako vpiješ Jakšiiić, Antiiić, Ujeviiić, Majakovskiii ...
vi ne bi nikoli uspeli na nobenem natečaju,
24 verzov, prosim, če lahko 4, prosim, in po možnosti imejte do 27 let.
Slišal sem, da si takrat togotna osa, bodeš po papirju in spet, spet preklinjaš kot furman,
potem rečeš,
v redu, in po tem v redu, odideš
ali vstopiš v skulpturo ali zaideš globlje v sliko ali postaneš dež ali megla ali seme praproti, trte ali ...
skratka te ni,
ni,
potem pa se pojaviš, sem slišal, in rečeš: Jaz sem voda!
In spet pišeš razglednice, na katerih pojasnjuješ z nekaj besedami,
kako je bilo na obisku ateljeja Augusta Rodina, pripomniš, da si tam srečala tudi Rilkeja.

 

O tebi sem slišal sem o tebi,
da si nedosegljivo trepetajoča
in da občasno spiš na Mesecu,
nekateri so te celo videli tam.
Sam nisem nagnjen k verovanju v čudeže,
toda v tem trenutku tu poleg, iz vzglavnika, proti meni rastejo tvoji lasje,
odpiraš veke,
iz njih se zbuja najina zarja,
šepetam: O tebi sem slišal sem o tebi ...


še zaspana odgovarjaš: Kaj?



Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
14. 09. 2023 ob 23:01

Ana, najlepša hvala, da si si vzela čas in šla skozi prevod - hvala za predlagane popravke, sem jih po premisleku kar upošteval (pa še ena dva dodal), saj zdaj lepše teče : )


Lp, Marko

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 09. 2023 ob 09:00

Super in čestitke za ta kompleksen prevod,

lp, Ana

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
16. 09. 2023 ob 19:02

Ana, hvala še enkrat :⁠-⁠)


Lp, Marko 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Marko Skok - Mezopotamsky
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky

Pesmi

  • 08. 09. 2023 ob 18:44
  • Prebrano 473 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 107.76
  • Število ocen: 7

Zastavica