Kako se pripravim, da nekaj napišem?
Pripravim papir, lahko je le bela (digitalna) podlaga;
potem pripravim možgane;
to je težko – in zjutraj ni za tiste zaspane.

Ko vse to pripravim stopim na vrt;
in vdihnem ta res vrhunski ljubljanski smog,
ki na jutranje mesto polega
kot nek večen, neviden, mrtvaški prt.

Razočaran nad jutrom
in mogoče
nad hladno – včerajšnjo kavo,
sedem k ekranu
in poizkusim
tako za zabavo
napisati par stihov.

Težko je kar nekaj mi napisati.
Nekaj kar glavo ima in zobe,
nekaj kar rep ima
in se ve, da na koncu bo zgodba - Ta Prava!

V daljavi iz živalskega vrta
slišim glasove od rjovečega leva
in utrujenega pava.

Mogoče se pa tam godi neka jutranja drama,
mogoče je lev pohrustal skrbnika
in pav zdaj neko novo turobno pesem,
za mimoidoče – »naštrika«.

Ne vem kaj naj napišem,
nisem slikar – zato pač ne rišem.
Zjutraj pač traja,
da se sestavim.
Da zbudi se tudi moja glava.

Čez dan se radi pripodijo verzi,
kar od nekod,
kot da bi se iz oblaka usuli.
Ampak po navadi jih ne ujamem
pustim jih, da izpuhtijo in gredo svojo pot.
Ker veste čez dan
je veliko drugih dobrot.

Tomaž Jevšenak