Prva uspavanka je bila tišina.
Nežna, spevna in očarljiva.
Nato je postala neslišna.
Zaobjel jo je svet.
Skrčil je univerzum na dosegljivo,
s tem, da nam je odrezal krila in skrojil ustreznejšo obleko.
Prva beseda je bila pred mamo.
Mojega jezika niso govorili.
Ko sedaj govorim kakor oni,
se ne razumemo.
Veslam v morju besed,
ki hlasta tišino.
Lepa upodobitev nečesa skrivnostnega.
Lahko bi dala naslov tudi Poplava besed, morje tišine
Se vidiva, ko govoriva svoj jezik
RA
Pozdravljen, Rajko,
predlagan naslov bi bil res lep.
Super, se vidiva. :)
Tina
Na videz tenkočutna pesem, ki preseneti z neizmerno globino, ki jo je mogoče doseči samo z dozorelostjo in izrazno močjo izrekanja. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!