STRAH

Oh strah, ki ni vesel,

ljubezni ni imel.

Strah hromi in se boji.

Zgodbe nedokončane,

nekomu strah vedno pogum vzame.

Ljubezni niso se začele, brez poguma srca strta so postala.

Strah lahko bolečino in jezo povzroči,

ampak nič kriv, nič vesel,

saj v življenju človek sreče ni imel,

ne poguma.

In tu je zgodba poeta, ki obupa.

Oh poet, ki hodiš po svetu,

se kdaj vprašaš zakaj si na tem planetu?

Se kdaj vprašaš zakaj si se strahu predal?

Zakaj si njej srce sploh dal?

Zakaj po njej hrepeniš, če se tako bojiš?

Zakaj jo hočeš imeti ob sebi?

Dragi poet, svoje sence se bojiš,

bojiš se, da se brez nje zbudiš.

A ona tebe ne bo čakala,

saj pri njej strah ne obstaja.

Saj sam veš, da rada te je imela,

ampak pri njej strahovi nimajo moči.

Medtem, ko pri tebi dragi poet, tebi strah je cel svet.

Duša, ki jo rad imaš in se za njo v mislih boriš izbrala je pogum.

Hodi tja, kjer tvoja noga nikoli ne bo stopila.

Hodi po svetu neustrašno, prav nič plašno.

A  jo boli, da v tebi poguma ni.

Zaveda se prehojene poti,

zaveda se, da v strahu rešitve ni.

Ti poet odgovoren si za njene srčne rane.

Rajši imaš strahove in jezo, kot ljubezen.

Poet želim ti, da se strahovov osvobodiš in končno zaživiš.

Strahovom ne dajaj več moči,

ker vodijo v temne poti in zaprte priložnosti.

Dragi poet poglej cel svet ti leži na dlani,

zato pa se že končno zdrami in se poslušaj.

Ne obupaj nad ljubeznijo, ki skrila se ti je.

zvezda19