Pozdravljen, Dražen, tvoj zapis se me je dotaknil. Bi ti predlagala nekaj popravkov (vejice, namesto kateri ki ipd.):

Vsi mi pravijo, da so tukaj zame, da ko kaj potrebujem, se lahko zanesem nanje, da se lahko izpovem, čustveno odprem, ampak kako? vedno ko sem poskušal, sem bil zavrnjen, odrinjen, čez čas sem se začel odmikati in začeti graditi zid, ki je preprečeval, da bi moja čustva, misli, ideje začele hoditi med ljudmi, ljudmi kateri ki niso hoteli slišati mojih zgodb, mojih misli in problemov. A kaj naj naredim seda,j ko je ta zid postalv tako velik in močan, da še svoji lastni družini, za katero bi umrl, ne morem reči, kako jih ima rad in že samo ko  poskusim, se ta čustva zabijejo v zid in vse, kar lahko rečem, je »jaz tudi« pa vem, da to ni vse , kar premorem in da so moja čustva kot slap, ki pritiska na ta zid, neutrudno čakajo na najmanjšo razpoko, s katero si bojdo odrle pot v svet, a ta zid je še mnogo premočan in jaz sam ga ne bom mogel porušiti, potreboval bom nekoga, ki mi bo pomagal porušiti ta zid, to prepreko, ki mi onemogoča življenjea katerega kakršnega si vedno v srcu tako močno želim in je bil zatrt, poteptan in zatiran vsa ta leta, in je sedaj že odmrel kot tulipan v puščavi, zelo rad bi našel to osebo, a kaj ko ne morem, saj vsakič, ko pošljem klic na pomoč, se klic odbije od zidu naravnost v zemljo, v kateri sproži potres ki me na znotraj uničuje in razbija, vsak dan ta zid raste in me duši, vsak dan vidim vse manj sonca in upanja, in že čutim: tukaj je. Pripravljam se na ta dan, ko me bo ta zid pahnil v večno temo in ugasnil sonce upanja.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana