ZID

Vsi mi pravijo, da so tukaj zame, da ko kaj potrebujem se lahko zanesem nanje, da se lahko izpovem, čustveno odprem, ampak kako vedno ko sem poskušal sem bil zavrnjen odrinjen čez čas sem se začel odmikati in začeti graditi zid ki je preprečeval da bi moja čustva, misli, ideje začele hoditi med ljudmi, ljudmi kateri niso hoteli slišati mojih zgodb mojih misli in problemov. A kaj naj naredim sedaj ko je ta zid postav tako velik in močan da še svoji lastni družini za katero bi umrl ne morem reči kako jih ima rad in že samo ko  poskusim se ta čustva zabijejo v zid in vse kar lahko rečem je »jaz tudi« pa vem da to ni vse kar premorem in da so moja čustva kot slap ki pritiska na ta zid neutrudno čakajo na najmanjšo razpoko s katero si bojo odrle pot v svet, a ta zid je še mnogo premočan in jaz sam ga ne bom mogel porušit, potreboval bom nekoga ki mi bo pomagal porušiti ta zid, to prepreko ki mi onemogoča življenja katerega si vedno v srcu tako močno želim in je bil zatrt, poteptan in zatiran vsa ta leta, in je sedaj že odmrel kot tulipan v puščavi, zelo rad bi našel to osebo a kaj ko ne morem, saj vsakič ko pošljem klic na pomoč se klic odbije od zidu naravnost v zemljo kateri sproži potres ki me na znotraj uničuje in razbija, vsak dan ta zid raste in me duši, vsak dan vidim vse manj sonca in upanja, in že čutim tukaj je. Pripravljam se na ta dan ko me bo ta zid pahnil v večno temo in ugasnil sonce upanja.

Dražan

Ana Porenta

urednica

Poslano:
10. 09. 2023 ob 09:49

Pozdravljen, Dražen, tvoj zapis se me je dotaknil. Bi ti predlagala nekaj popravkov (vejice, namesto kateri ki ipd.):


Vsi mi pravijo, da so tukaj zame, da ko kaj potrebujem, se lahko zanesem nanje, da se lahko izpovem, čustveno odprem, ampak kako? vedno ko sem poskušal, sem bil zavrnjen, odrinjen, čez čas sem se začel odmikati in začeti graditi zid, ki je preprečeval, da bi moja čustva, misli, ideje začele hoditi med ljudmi, ljudmi kateri ki niso hoteli slišati mojih zgodb, mojih misli in problemov. A kaj naj naredim seda,j ko je ta zid postalv tako velik in močan, da še svoji lastni družini, za katero bi umrl, ne morem reči, kako jih ima rad in že samo ko  poskusim, se ta čustva zabijejo v zid in vse, kar lahko rečem, je »jaz tudi« pa vem, da to ni vse , kar premorem in da so moja čustva kot slap, ki pritiska na ta zid, neutrudno čakajo na najmanjšo razpoko, s katero si bojdo odrle pot v svet, a ta zid je še mnogo premočan in jaz sam ga ne bom mogel porušiti, potreboval bom nekoga, ki mi bo pomagal porušiti ta zid, to prepreko, ki mi onemogoča življenjea katerega kakršnega si vedno v srcu tako močno želim in je bil zatrt, poteptan in zatiran vsa ta leta, in je sedaj že odmrel kot tulipan v puščavi, zelo rad bi našel to osebo, a kaj ko ne morem, saj vsakič, ko pošljem klic na pomoč, se klic odbije od zidu naravnost v zemljo, v kateri sproži potres ki me na znotraj uničuje in razbija, vsak dan ta zid raste in me duši, vsak dan vidim vse manj sonca in upanja, in že čutim: tukaj je. Pripravljam se na ta dan, ko me bo ta zid pahnil v večno temo in ugasnil sonce upanja.


Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Dražan
Napisal/a: Dražan

Pesmi

  • 04. 09. 2023 ob 10:03
  • Prebrano 104 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 35.1
  • Število ocen: 1

Zastavica