Tistega dne je poletno sonce

z zadnjimi žarki sijalo na naju,

žarelo skozi listje rdeče,

bilo je, kot v raju.

Morje odžarjalo je žarke

in v zraku borovci so vršali,

v tihih gnezdih so se med skalovjem

ptički igrali.

Na tihem, rdečem hrbtu nad morjem

po potkah prastarih hodila,

med sivim zidovjem, med tihim lesovjem

sva se ljubila.

In čas ni odnesel tega trenutka

ko je sonce skozi tvoje lase sijalo,

ko se je moje srce na glas,

na glas smejalo.

Tomaž Berginc