Najraje je stala sredi visokih trat,
s pogledom na širno modrino.
Klicali so jo Bella,
nato vdova.
Tam sredi trat je zrak drugačen,
svež, lahkoten in nem.
Kakor lanena obleka,
ki še danes pleše z njim,
ki je zorel drugod.
Bila je izobčenka,
a dušna vdova veliko veliko prej.
Vse je morala,
predvsem ostati.
Sedaj ko njega ni,
ne ve, koga dejansko pogreša.
Hvala za pesem, ki plete zgodbe.
LpM
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!